svoje izkušnje podelila z drugimi in morda s tem komu pomagala. Marsikdo v njej prepozna kakšen del svojega procesa notranjega osvobajanja, prebujanja v dušo. Pisanje knjige je bilo del naloge, ki jo moram opraviti v tem življenju. Pred leti se mi je v stanju globokega notranjega zavedanja enosti z vsem stvarstvom prikazala podoba dlani, v njih je ležala knjiga. Intuitivno sem vedela, da je to knjiga, ki jo bom nekoč napisala.

Kaj ste se naučili iz dogajanja v svoji družini?

Kot otrok sem bila izpostavljena očetovemu nasilju. Njegovega vedenja nisem razumela in vsakič sem bila razočarana nad njim. Tlačila sem svoje občutke, prezrta in osamljena sem hrepenela po pristnem stiku in občutku pripadnosti. Odraščanje v okolju, v katerem sem se počutila ogroženo, me je močno zaznamovalo.

O nasilju v otroštvu in poškodbah notranjosti sem prvič spregovorila šele v študentskih letih, ko sem se pridružila skupini za samopomoč. Čez čas sem začela hoditi tudi na individualna svetovanja, pa na tečaj samoobrambe. Učila sem se izražati jezo, počasi, plast za plastjo sem iz sebe spuščala gnev, ki se je toliko let nabiral v meni. Proces odpadanja starih vzorcev je bil zastrašujoč, zdelo se mi je, kot da bi razpadala na koščke. Takrat so bili odnosi z mojimi družinskimi člani zelo naporni. Začeli so izgubljati nadzor nad menoj in se ob tem počutili ogroženi. Niso razumeli, da je bilo osvobajanje družinskih vezi pomemben del mojega procesa osamosvajanja. Zdaj imam z njimi iskren, enakovreden odnos in to mi veliko pomeni. Preboj skozi družinsko karmo je ena najtežjih stvari v življenju, kajti vpliv preteklosti je najmočnejši prav v družini.

Kako je vaša duhovna pot potekala ob vsakdanji življenjski poti in njenih vsebinah, delu, študiju?

Po srednji šoli nisem vedela, kaj naj bi šla študirat. Mama me je vztrajno prepričevala, naj pošljem prijavnico na novinarstvo in med enim od telefonskih pogovorov z njo sem ji v obupu rekla: "V redu, pa naj bo novinarstvo." Študij me ni zanimal, a k sreči sem ga opravljala z lahkoto in tako sem lahko veliko časa posvetila stvarem, ki so bile zame resnično pomembne.

Kot prostovoljka sem delala z begunci v begunskem centru, sodelovala na številnih mednarodnih delovnih taborih, med drugim pomagala pri obnavljanju sirotišnice v Španiji, urejala narodni park v osrednji Italiji, spremljala begunske otroke na počitnice v Firence, delala na ekološki kmetiji v Belgiji … Vmes sem pisala članke za različne časopise, si nabrala nekaj izkušenj na Televiziji Slovenija in Kanalu A. Leto dni sem sodelovala pri raziskovalnem projektu na Mirovnem inštitutu, v okviru katerega sem med drugim delala intervjuje z akterkami ženskega gibanja. Nato sem prevzela vodenje projekta, imenovanega Belo - modra čitalnica, ki je deloval pod okriljem Zavoda za odprto družbo. V okviru srečanj sem vodila pogovore z ustvarjalkami z različnih področij, v katerih so predstavile svoje življenje in delo. Sodelovala sem tudi pri snemanju dokumentarnega filma režiserke Zemire Alajbegovič. V varni hiši sem leto in pol vodila ustvarjalne delavnice za otroke in ženske.

Zatem pa sva z mojim tedanjim partnerjem Haijem začela z vodenjem delavnic, na katerih so ljudje dobivali vpogled vase. Zavod za šolstvo jih je sprejel v svoj Katalog splošnega izpopolnjevanja za učitelje in vzgojitelje. Skupaj sva tudi režirala in odigrala gledališko igro Vrtnar duše avtorice Clarisse Pinkole Estes. Nato sem se za dve leti in pol preselila k njemu v Belgijo.

Veliko ste potovali. Kakšen je bil smisel vseh potovanj?

Na prvo potovanje sta me pri šestnajstih letih vzela žena pokojnega starega očeta, ki jo imam za staro mamo, in njen novi mož. Šli smo v Budimpešto, Berlin, Moskvo, Leningrad in Helsinke. Še istega leta sva šli s sošolko na Dunaj. Prva potovanja so bila oblika bega od doma. Gnala me je tudi radovednost, raziskovalna žilica. Hotela sem izkusiti, kako se bom znašla v težjih, nevsakdanjih situacijah. V naslednjih desetih letih sem obiskala večino evropskih držav.

Že leta sem govorila, da bom nekoč šla k Indijancem. In ko je notranji klic postal tako močan, da se mu več nisem mogla upirati, sem res za štiri mesece odšla tja. Kot vedno si tudi takrat nisem zastavila natančnega cilja svojega obiska, želela sem samo slediti toku dogodkov. Le začetek potovanja mi je bil znan: udeležila sem se petega srečanja indijanskih starešin, zdravilcev in šamanov iz Severne, Srednje in Južne Amerike, v Mehiki.

Vrhunec tega srečanja je bil, ko so sredi lepega, sončnega dne šamani nagovarjali veter, ta pa je odgovoril z močnim pihanjem. Začelo se je bliskati, v daljavi je grmelo, nakar se je utrgalo nebo. Sprememba je bila tako sunkovita in nepričakovana, da je v vseh nas povzročila evforijo. Začeli smo plesati, peti in se objemati. Bili smo premočeni do kože, solze ganjenosti so se mešale z dežjem. Nenadoma, kot bi odrezal, je spet posijalo močno sonce, s svojo toploto nas je grelo in sušilo. Doživeli smo izjemno izkušnjo, ki je razumsko nikakor nismo mogli dojeti. Ples nas je z Indijanci povezal v eno. Pred tem so bili precej zadržani do nas.

Izkazalo se je, da je bil namen potovanja k Indijancem razblinjanje iluzij o njih. Med šamani, ki sem jih srečala in vsaj malo spoznala njihovo delo, sem zaznala veliko osredotočenost na zbiranje moči, s katero so manipulirali z vsemi oblikami življenja. Ne glede na to, ali je bil njihov namen dober ali ne, je šlo za vprašljivo poseganje v naravne zakonitosti. Bilo je očitno, da jim je naziv šaman pomenil statusni simbol. Edini, ki ni bil tak, je bil zdravilec Thomas Pela iz plemena Indijancev Hopi. Ni ga več vodil ego, ampak moč duše.

Zadnje večje potovanje je bila trimesečna pot v Indijo. Ta izkušnja je bila zame najbolj pomembna, učila sem se lekcij na subtilnejših ravneh. Pravo odkritje je bil kraj Tiruvannamalai, tam sem ostala pet tednov. Znan je zaradi gore Arunačale, ki naj bi bila ena najmočnejših energijskih točk na svetu, pa tudi po izjemnem, že pokojnem duhovnem učitelju Ramani Maharšiju. S svojim zgledom in univerzalnim učenjem je pokazal, kako pomagati umu, da se obrne navznoter. Iskalce je vedno znova usmerjal k njihovemu pravemu jazu, notranjemu opazovalcu, duši, kakor koli že to poimenujemo. Zdaj, petdeset let po njegovi smrti, je v Tiruvannamalaiu veliko zahodnjaških učiteljev, ki prihajajo samo ob visoki sezoni, ko je tam največ turistov. Vsi govorijo o podobnih stvareh, a vsak po svoje. Še bolj mi je postalo jasno, da so učitelji, ki so najbolj opazni in imajo največ reklame, sicer deležni največje pozornosti, a to ne pomeni, da delujejo iz duše in da govorijo resnico. Tako doma kot v tujini sem lahko videla, kako mnogi zdravilci in duhovni učitelji z močno karizmo zlorabljajo svoj položaj. Naučila sem se, naj nikoli nikogar ne idealiziram.

Omenili ste svoje večletno bivanje v Belgiji. Kaj ste našli tam za svojo duhovno pot?

V Belgiji je živel moj nekdanji partner Hai, ki sem mu tudi posvetila knjigo. Bil je ključna oseba v procesu mojega duhovnega dozorevanja, drug v drugem sva sprožila močno osebnostno preobrazbo. V odnosu z njim sem se lahko popolnoma odprla in namesto nesprejemanja, ki sem ga bila vajena od prej, sem bila deležna spodbude. Ko sem na primer naredila kaj, kar sem v sebi obsojala, mi je rekel: "Takšen je tvoj vzorec obnašanja, ki si ga karmično prinesla s seboj. Ni dober in ni slab, pač pa je tvoj, zato ga opazuj in sprejmi. Ne skušaj biti drugačna kot si, zato da bi ugodila drugim. Popolnost ne obstaja in zato se ni smiselno gnati za njo." Z njim sem se učila sprejemati svojo osebnost v  vseh razsežnostih.

Prek njega sem spoznala Christiano, močno medijko, s pomočjo katere sem ozavestila kar nekaj ključnih dogodkov iz otroštva. Pri najinem prvem srečanju mi je povedala, da sem pred začetkom pubertete izgubila nekoga, za katerim sem na nezavedni ravni še vedno žalovala. Oseba je umrla zelo nenadoma, povsem nepričakovano. Lahko da je šlo za samomor. Rekla je, da je bil to zame velik šok. Ker nisem odžalovala do konca, ampak sem žalost zgolj potlačila, je bila ta še vedno uskladiščena v mojih ledvicah. Odkimavala sem. V naši družini ni vendar nihče naredil samomora. A ona je vztrajala: "Zgodaj si izgubila nekoga, ki ti je veliko pomenil. V sebi še vedno nosiš občutek krivde, povezane z njegovo smrtjo." Takrat me je streslo. Stari oče! Res sem se počutila kriva v zvezi z njegovo smrtjo. Ko sem bila stara devet let, je umrl povsem nepričakovano, dobesedno čez noč. Verjela sem, da je umrl od žalosti, ker nisem hotela z njim praznovati Novega leta. Občutek izgube me je ohromil. Bolečina  je bila tako velika, da sem čez čas spomin nanj potisnila nekam globoko vase, in šele po obisku pri Christiani, petnajst let po njegovi smrti, sem si pustila priti v stik z žalostjo, povezano z njegovim odhodom.

Zelo pomembna oseba je bil zame tudi Jos, ki mi je bil  svojo ponižnostjo dolgo časa zgled duhovnega učitelja. Poudarjal je, da ne smemo dovoliti, da bi ljudje postali odvisni od nas ali da bi nas povzdigovali. V knjigo sem vključila povzetek njegovega nauka, ki govori o osebnosti in duši.

Ali verjamete, da so vsa ta potovanja povezana z vašo usodo ali karmo?

Da. Ko se je začela močno izražati povezanost z Indijanci in so se pojavljale vizije o njih, sem sklepala, da so se nanašale na moje indijanske inkarnacije. V eni od njih sem na dnu kanjona stala na rdeči zemlji, ki me je močno priklepala nase, in dvigovala roke proti nebu. Kanjon je bil kraj moje moči in me je klical. Nekaj časa se mi je tudi dogajalo, da so se mi malo pred spanjem vztrajno prikazovali indijanski obrazi. Na začetku me je to begalo, in spraševala sem se, kakšen pomen je za vsem tem. A v trenutkih jasnosti mi je bil odgovor prav dobro znan: intuicija mi je sporočala, da je napočil čas za obisk pokrajin, ki so se kazale v vizijah.

Močno se mi je vtisnila v spomin vizija, v kateri sem se videla plesati sredi praznega indijanskega trga. Namesto rok sem imela vraščena prava orlova krila. Moje gibanje je bilo počasno, posnemajoč gibe veličastne roparice. Kasneje sem izvedela, da je bil to orlov ples, eden od najpomembnejših indijanskih plesov klicanja dežja. Plesalci uporabljajo pri kostumih prava orlova peresa, saj naj bi jih ta prepojila z izjemno orlovo močjo. Dotlej sploh nisem vedela, da takšen ples obstaja! Spomin nanj je očitno prišel iz podzavesti in še enkrat potrdil, da sem živela med Indijanci. Ob nekem starem posnetku orlovega plesa v indijanskem muzeju sem pozneje presenečena ugotovila, da so bili gibi enaki tistim v viziji.  

Kako ste spoznavali voljo duše?

Intuitivno sem čutila, kaj je moje poslanstvo, življenje pa mi je to na različne načine potrjevalo. Med enim od obiskom pri Haiju v Antwerpnu sem se začela zbujati z zavedanjem, da se sporazumevam z bitji, ki jih v budnem stanju nisem mogla priklicati v spomin. Z njimi sem šla skozi nekakšen proces učenja, nisem pa se spominjala vsebine. Globoko v meni se je pojavilo zavedanje vsebin, ki sem jih ponoči vsrkavala vase, a nisem jih mog la ozavestiti in ubesediti. Bile so shranjene v moji podzavesti.

Med spanjem me je večkrat prebudil glas, ki je klical: "Mateja!" Zmedeno sem se ozirala naokoli in vsakič znova ugotovila, da je prišel iz druge razsežnosti. Nekajkrat me je zbudil tudi stavek: "Pozabila si!" Vedno znova sem se spraševala, kaj sem pozabila. Pregled obveznosti na koledarju je pokazal, da ni šlo za površinske, vsakodnevne malenkosti. Naenkrat mi je postalo jasno, da je sporočilo pomenilo nekaj povsem drugega in je bilo povezano z namenom mojega tuzemskega bivanja.

Spraševala sem se, kdo so bitja, ki so navezovala stik z menoj, kaj hočejo od mene in kako naj se spomnim vsebin nočnega učenja. Poklicala sem Christiano in se dogovorila za srečanje z njo. Jutro pred obiskom sem omenjenim bitjem glasno rekla, da mi imajo zdaj prek nje priložnost povedati, kdo so in kaj želijo od mene. Pri njej sem na "dogovor" že pozabila in bila nadvse presenečena, ko je - tudi sama presenečena - rekla, da prejema sporočilo. Bitja so se predstavila kot bele ženske oziroma ženska energija, ki prihaja iz božanske zavesti. Rekle so, da sem ena od njih in na Zemljo sem prišla, da bi vrnila žensko energijo v svoj svet. Napovedale so, da bom v prihodnosti zdravila ljudi in poudarile, da so se mi oglasile zato, da bi si ustvarila jasno podobo svoje prihodnosti. Hotele so preprečiti, da bi me lasten um zavajal na poti uresničevanja mojega poslanstva.

Tudi že omenjeni indijanski zdravilec Thomas Pela mi je rekel, da imam močno zdravilno energijo, in dodal, da to imaš ali ne, tega te nihče ne more naučiti. Prav tako so mi sanje o zmajevi deklici, ki sem jih uporabila kot uvod v knjigo, jasno ponazorile, da bom prek intuicije ljudi vodila k preobrazbi.

Ali vas je v Slovenijo potegnila usoda? Bi raje ostali v kakšni drugi deželi?  

Nikakor ne bi raje ostala v kakšni drugi deželi. Po mnogih izkušnjah tujine bolj kot kdaj koli prej cenim življenje v svoji domovini in izražanje v svojem jeziku. Slovenija je moj dom, v tujini vedno ostaneš tujec. S knjigo sem želela izkušnje, ki sem jih pridobila drugje, prenesti v slovenski prostor.

V kateri deželi lahko najdemo več duhovnosti?  

V vsaki deželi je duhovnost, le videti jo je treba znati. Pri Indijcih, Indijancih in mnogih drugih neevropskih narodih ima duhovno življenje večjo vlogo kot pri nas, bolj je opazno navzven. A največkrat temelji na ponavljanju vedno istih, rutinsko naučenih obredov. Ti vsebujejo mnoga pravila, ki jih morajo upoštevati. 

Resnica je, da je le redko mogoče najti človeka, ki živi čisto duhovnost. Veliko je manipulacij, občudovanja gurujev, ustvarjanja odvisnosti, spolnega nadlegovanja … To sem med drugim skušala prikazati v knjigi.

Ali moramo nujno potovati, da se prebudimo v dušo?

Ne. A doma smo bolj pod pritiskom lastnega okolja, ujeti v zakoreninjene miselne vzorce. Zase lahko rečem, da sem se na potovanjih močneje zavedala notranjega vodstva, bolj sem bila odprta zanj, saj nisem bila obremenjena z vsakdanjimi obveznostmi. Um je postajal umirjen, lažje se je bilo prepustiti toku dogajanja in zaupati življenju, ne glede na težavnost položaja. Izkusila sem večjo notranjo svobodo in se domov vedno vrnila drugačna.

Kaj nam srečanja z drugačnostjo - drugačno kulturo in ljudmi lahko prinesejo v smislu osebnostne rasti?

Stik z drugimi kulturami nam lahko da večjo širino. Različna barva kože, drugačni običaji, strahovi in predsodki, vse se preobrazi v sprejemanje in zavedanje, da smo si v svojem bistvu tako zelo podobni. Poleg tega se lahko učimo tudi hvaležnosti za to, kar imamo, saj mnogi ljudje po svetu nimajo zagotovljenih osnovnih potreb bivanja. V Indiji me je pretresel pogled na negibna telesa ljudi, ki so spali kar ob prašni in hrupni glavni cesti.

Katera pot vam je dala največ?

Indija. Tam se je v meni zgodil pomemben preobrat, proces prebujanja iz stanja ega v resnično bivanje se je še okrepil. Med obiskom knjigarne v ašramu Ramane Maharšija je ventilator s kupa njegovih fotografij dvignil vrhnjo in jo v elegantnem letu odnesel po prostoru. Z oddaljenega konca sobe je letela proti meni in kar vedela sem, da mi bo priletela prav pred noge. To se je res zgodilo in v tistem trenutku mi je bilo jasno, da je njegovo učenje pomemben del moje poti k duši.

Nekaj mesecev kasneje sem na celjskem podeželju varovala hišo in živali prijateljičine mame, medtem ko je bila na morju. Pisala sem svojo knjigo, nekaj ur na dan pa tudi brala Maharšijev nauk v knjigi Be as you are, ki jo je uredil David Godman. V njegovih besedah je takšna izjemna moč, da so sprožile precejšen premik v meni. Bistvo njegovega učenja je naslednje: če smo se zmožni preprosto zavedati samega sebe kot Jaza, ne da bi se istovetili z mislimi kot so: «Jaz sem oseba«, »Jaz sem jezen« ali »Jaz hočem to«, potem ta občutek individualne identitete ne more več vzdrževati samega sebe. V trenutku ko se to zgodi, ta občutek jaza samodejno ponikne nazaj v svoj izvor. Ko tam končno izgine, pusti za sabo samo resničnost tega kar smo. V tem stanju ugotovimo, da nismo več individualna oseba. Začnemo se zavedati sebe kot razširjene zavesti, kot vira vsega kar obstaja.

Je odnos do sebe povezan tudi z družino, s predniki? Ali so oni krivi za našo  slabo samopodobo?

Seveda na našo samopodobo močno vplivajo razmere, v katerih smo odraščali. A naša duša si je izbrala družino, kakršno imamo, z določenim namenom, tako da je družinskim članom brez pomena pripisovati krivdo. Bolj pomembno se je soočiti s travmami iz preteklosti in preobraziti naporne odnose v ljubeče.

Kako živite zdaj, po lastni spremembi?

Prebujanje se nadaljuje. Vse pogosteje ostajam v svojem središču ne glede na zunanje težave. Veliko mi pomenijo spontani, neposredni in pristni odnosi z ljudmi.

Zdaj spet že več let delam z ženskami in otroki v varni hiši. Vodim ustvarjalne in psihosocialne delavnice ter prostočasne dejavnosti. Predvsem pa se zavedam, da je moja pot vse bolj usmerjena v podpiranje ljudi na poti k duši. To počnem tudi s pisanjem. Mnogi, ki so knjigo prebrali, so rekli, da jih je navdihnila, prebudila. Založnica jo je predlagala za letošnji najboljši knjižni prvenec Društva slovenskih pisateljev. Hvaležna sem ji, ker verjame v moje pisanje.

Kaj je za vas bistvo duhovnosti?

Bistvo duhovne poti je po mojih izkušnjah notranje očiščenje v tolikšni meri, da se končno vzljubimo in se sprejmemo takšni kot smo. Naslednji korak pa je, da tudi druge ljudi po svojih najboljših močeh podpiramo pri njihovem procesu sprejemanja sebe, odkrivanja njihovega resničnega bistva, odpiranja stiku z dušo. To lepo ponazori čudovita Haijeva misel, ki je tudi na koncu knjige:

Kadar smo v stiku z dušo, smo brezčasni.

Kadar smo brezčasni, smo brez strahov.

Kadar smo brez strahov, poznamo življenje,

kakršno je v resnici.

Kadar poznamo življenje, kakršno je v resnici,

takrat ga želimo deliti z drugimi.